« Kristus, naša pasha, je namreč že bil žrtvovan »
(1. Korinčanom 5:7)
Obhajanje spomina na Kristusovo smrt bo
v ponedeljek, 30. marca 2026, po sončnem zahodu
(glede na astronomsko novo luno)
Dragi bratje in sestre v Kristusu,
Kristjani, ki upajo na večno življenje na zemlji, morajo spoštovati Kristusovo zapoved, naj jedo nekvašen kruh in pijejo iz keliha med spominom na njegovo žrtveno smrt
(Janez 6:48-58)
Ko se bliža datum spomina na Kristusovo smrt, je pomembno, da upoštevamo Kristusovo zapoved glede tega, kar simbolizira njegovo žrtev, namreč njegovo telo in njegovo kri, ki ju simbolizirata nekvašen kruh in kozarec vina. Ob neki priložnosti je Jezus Kristus, ko je govoril o mani, ki je padla iz nebes, rekel: « Jezus pa jim je rekel: « Zagotavljam vam: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, ne boste dobili življenja. Kdor se hrani z mojim mesom in pije mojo kri, bo dobil večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil » » (Janez 6:48-58). Nekateri bi trdili, da teh besed ni izrekel kot del tega, kar bi postalo obeležje njegove smrti. Ta argument nikakor ne razveljavlja obveznosti jesti tistega, kar simbolizira njegovo meso in kri, namreč nekvašenega kruha in čaše vina.
Če za trenutek priznamo, da obstaja razlika med temi izjavami in praznovanjem spomina, potem se je treba sklicevati na njegov model, praznovanje pashe (« Kristus, naša pasha, je bil žrtvovan » 1 Korinčanom 5:7; Hebrejcem 10:1). Kdo naj bi praznoval pasho? Samo obrezani (2 Mojzesova 12:48). 2. Mojzesova 12:48 kaže, da so lahko celo tuji prebivalci sodelovali pri pashi, pod pogojem, da so bili obrezani. Udeležba pri pashi za tujca ni bila neobvezna (glej vrstico 49): « Če med vami živi kakšen tujec, naj tudi on pripravi pashalno žrtev Jehovu. Pripravi naj jo po odredbah glede pashe in po predpisanem postopku, ki velja zanjo. Za vse vas, tako za tujca kot za domačina, naj velja ista odredba » (4. Mojzesova 9:14). « Za vas, ki ste del izraelske občine, in za tujca, ki živi med vami, velja ista odredba. To je trajna odredba za vas in vaše potomce. Pred Jehovom ste vi in tujci enaki » (4. Mojzesova 15 :15). Udeležba na pashi je bila bistvena obveznost in Bog Jehova v zvezi s tem praznovanjem ni delal razlik med Izraelci in tujimi prebivalci.
Zakaj vztrajati pri dejstvu, da je bil tuji prebivalec dolžan praznovati pasho? Kajti glavni argument tistih, ki prepovedujejo sodelovanje pri simbolih, zvestim kristjanom, ki imajo zemeljsko upanje, je, da niso del « nove zaveze » in niso niti del duhovnega Izraela. Toda po vzoru pashe bi lahko Ne-Izraelci praznovali pasho … Kaj predstavlja duhovni pomen obrezovanja? Poslušnost Bogu (5. Mojzesova 10:16; Rimljanom 2:25-29). Duhovna neobreza predstavlja neposlušnost Bogu in Kristusu (Apostolska dela 7:51-53). Odgovor je podroben spodaj.
Je sodelovanje pri kruhu in čaši vina odvisno od nebeškega ali zemeljskega upanja? Če ta dva upanja na splošno dokažemo z branjem vseh izjav Kristusa, apostolov in celo njihovih sodobnikov, ugotovimo, da nista dogmatizirana ali neposredno omenjena v Svetem pismu. Na primer, Jezus Kristus je pogosto govoril o večnem življenju, ne da bi razlikoval med nebeškim in zemeljskim upanjem (Matej 19:16,29; 25:46; Marko 10:17,30; Janez 3:15,16, 36; 4:14, 35;5:24,28,29 (ko govori o vstajenju, niti ne omeni, da bo zemeljsko (čeprav bo)), 39;6:27,40, 47,54 (obstaja veliko drugih omemb kjer Jezus Kristus ne razlikuje med večnim življenjem v nebesih ali na zemlji)). Zato teh dveh upov ne smemo « dogmatizirati » in ne delati razlik med kristjani v okviru obhajanja spomina. In seveda, podrediti ti dve upi, udeležbi pri uživanju kruha in čaše vina, nima prav nobene svetopisemske podlage.
Nazadnje, v kontekstu Janeza 10, reči, da bodo kristjani z zemeljskim upanjem « druge ovce », ne del nove zaveze, je popolnoma izven konteksta celotnega tega istega poglavja. Ko boste brali članek (spodaj), « Druga ovca », ki skrbno preučuje kontekst in ponazoritve Kristusa v Janezu 10, boste spoznali, da ne govori o zavezah, ampak o identiteti pravega mesije. « Druge ovce » so nejudovski kristjani. V Janezu 10 in 1 Korinčanom 11 ni svetopisemske prepovedi, da bi zvesti kristjani, ki upajo na večno življenje na zemlji in imajo duhovno obrezano srce, uživali kruh in čašo spominskega vina.
Bratsko v Kristusu.
***
- Pasha je model božanskih zahtev za praznovanje spomina na Kristusovo smrt: « Vse to je namreč senca prihodnjih stvari, resničnost pa pripada Kristusu » (Kološanom 2:17). « Postava je le senca prihodnjih dobrih stvari, ne pa tudi sámo njihovo bistvo » (Hebrejcem 10:1).
- Samo obrezani bi lahko praznovali Pasha: « Vzemimo pa, da med vami prebiva kak tujec, ki bi želel praznovati pasho v čast Jehovu. V tem primeru naj se iz njegove hiše obrežejo vsi moški, šele potem lahko pristopi in jo praznuje, in naj bo kakor domačin. Pashalne žrtve ne sme jesti noben neobrezan moški » (2. Mojzesova 12:48).
- kristjani niso več zavezani obrezovanje: « Kristus je namreč konec Postave » (Rimljanom 10:4). Njegovo obrezovanje postane duhovno: « Obrežite svoje srce in ne bodite več trdovratni » (5. Mojzesova 10:16; Dela 15:19,20,28,29 « Apostolski odlok »).
- Duhovno obrezovanje srca pomeni poslušnost Bogu in njegovemu sinu Jezusu Kristusu: « Dejansko je obreza koristna le, če ravnaš po postavi, če pa postavo prestopaš, tvoja obreza postane neobreza. Če torej kdo od neobrezanih ravna po pravičnih zahtevah Postave, se mu bo njegova neobreza štela za obrezo, mar ne? In kdor je po naravi neobrezan, bo z izpolnjevanjem Postave sodil tebe, ki kljub v njej napisanem zakoniku in kljub obrezi prestopaš postavo. Pravi Jud namreč ni tisti, ki je to na zunaj, in prava obreza ni to, kar je zunaj na mesu, temveč je pravi Jud tisti, ki je to znotraj, in njegova obreza je obreza srca z duhom, ne pa z napisanim zakonikom. Takšnega ne hvalijo ljudje, temveč Bog » (Rimljanom 2:25-29).
- Duhovna neobrezanje predstavlja neposlušnost Bogu in njegovemu sinu Jezusu Kristusu: « Vi trdovratneži neobrezanega srca in ušes, vedno se upirate svetemu duhu; kakor so se vaši praočetje, se tudi vi. Katerega izmed prerokov vaši praočetje niso preganjali? Da, pobili so tiste, ki so vnaprej oznanili prihod Pravičnega, čigar izdajalci in morilci ste zdaj postali vi, vi, ki ste prejeli Postavo, ki so jo izročili angeli, pa se po njej ne ravnate » (Apostolska dela 7:51-53).
- Duhovno obrezovanje srca je potrebno za sodelujte pri spominu na Kristusovo smrt (kakršnokoli krščansko upanje (nebeško ali zemeljsko)): « Naj se človek najprej sam preišče, ali ustreza, in potem jé kruh in pije iz keliha“ (1 Korinčanom 11:28).
- Christian mora opraviti pregled vesti, preden sodeluje v spomin na Kristusovo smrt. Če meni, da ima pred Bogom čisto vest, da ima « duhovno obrezovanje », potem lahko sodeluje pri spominu na Kristusovo smrt (ne glede na krščansko upanje (nebeško ali zemeljsko)).
- Izrecno priporočilo Kristusa, da simbolično jedo njegovo « meso » in njegovo « kri brez kvas », je povabilo vsem zvestim kristjanom, da jedo « kruh brez kvas », ki predstavljajo njegovo « meso » in pijejo iz rez, ki predstavlja njegovo « kri » (ne glede na krščansko upanje (nebeško ali zemeljsko)): « Jaz sem kruh življenja. Vaši praočetje so v pustinji jedli mano, a so vseeno umrli. To pa je kruh, ki prihaja iz nebes, da bi ga lahko vsakdo jedel in ne bi umrl. Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel večno. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. » Tedaj so se začeli Judje med seboj prepirati: « Kako nam lahko ta dá jesti svoje meso? » Jezus pa jim je rekel: « Resnično, resnično vam povem: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor se hrani z mojim mesom in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil, kajti moje meso je prava hrana in moja kri prava pijača. Kdor se hrani z mojim mesom in pije mojo kri, ostaja zedinjen z menoj in jaz zedinjen z njim. Enako kakor me je živi Oče poslal in jaz živim zaradi Očeta, tako bo tudi tisti, ki se hrani z menoj, živel zaradi mene. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Z njim ni tako kakor takrat, ko so vaši praočetje jedli, pa so vseeno umrli. Kdor se hrani s tem kruhom, bo živel večno » (Janez 6:48-58).
- Zato morajo vsi zvesti kristjani, ne glede na njihovo upanje, nebeško ali zemeljsko, sodelovati v kruhu in vinu spomina na Kristusovo smrt, to je zapoved Jezusa Kristusa: « Jezus pa jim je rekel: « Resnično, resnično vam povem: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. (…) Enako kakor me je živi Oče poslal in jaz živim zaradi Očeta, tako bo tudi tisti, ki se hrani z menoj, živel zaradi mene » (Janez 6: 53,57)).
- Duhovni neobrezani, tisti, ki ne poslušajo Boga in ne zaupajo Kristusovi žrtvi, niso povabljeni, da bi spominjali Kristusove smrti: « Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje. (…) Kdor veruje v Sina, ima večno življenje. Kdor pa Sina ne posluša, življenja ne bo videl, temveč ostaja nad njim Božja jeza » (Janez 3:16,36).
- Spomin na Kristusovo smrt se praznuje le med Kristusovimi zvestimi privrženci: « Zato, bratje moji, kadar se zberete k tej večerji, počakajte drug drugega » (1. Korinčanom 11:33).
- Če želite sodelovati pri « spominu na Kristusovo smrt » in niste kristjani, morate biti krsteni, iskreno v želji, da se držite Kristusovih zapovedi: « Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz bom z vami vse dni do sklenitve stvarnosti“ (Matej 28,19.20).
Kako praznovati spomin na smrt Jezusa Kristusa?
« To delajte meni v spomin »
(Luka 22,19)
Slovesnost ob spominu na smrt Jezusa Kristusa bi morala biti enaka kot svetopisemska pashu, med zvestimi kristjani, kongregacijo ali družino (2. Mojzesova 12:48, Hebrejcem 10: 1, Kološanom 2: 17; Korinčanom 11:33). Po praznovanju Pashe je Jezus Kristus določil vzorec za prihodnje praznovanje spomina na njegovo smrt (Luka 22: 12-18). So v teh bibličnih odlomkih, evangelija:
– Matej 26: 17-35.
– Mark 14: 12-31.
– Luka 22: 7-38.
– Janez 13-13.
Jezus je dal lekcijo ponižnosti umivanje nog učencem (Janez 13: 4–20). Kljub temu tega dogodka ne bi smeli obravnavati kot rituala pred komemoracijo (primerjaj Janez 13:10 in Matej 15: 1-11). Toda zgodba nas opozarja, da je Jezus Kristus »oblekel svoja zunanja oblačila«. Zato moramo biti ustrezno oblečeni (Janez 13: 10a, 12 primerjati z Matejem 22: 11-13). Mimogrede, na mestu usmrtitve Jezusa Kristusa so vojaki vzeli oblačila, ki jih je nosil tisti večer. Poročilo o Janezu 19,23,24 nam pove, da je Jezus Kristus nosil « brezhibno notranjo obleko, tkano z vrha v vsej svoji dolžini ». Vojaki se tudi niso upali raztrgati. Jezus Kristus je nosil kakovostna oblačila, skladna s pomembnostjo slovesnosti. Ne da bi v Bibliji določili nenapisana pravila, bomo dobro presojali, kako se oblačiti (Hebrejcem 5:14).
Judas Iscariot je odšel pred slovesnostjo. To dokazuje, da se ta slovesnost praznuje le med zvestimi kristjani (Matej 26: 20-25, Marko 14: 17-21, Janez 13: 21-30, Lukaova zgodba ni vedno kronološka, ampak v « logični red »; Primerjaj Luka 22: 19-23 in Luka 1: 3 « od začetka, da jih zapišemo v logičnem zaporedju »; 1 Korinčanom 11: 28,33)).
Obred komemoracije je opisana z veliko preprostostjo: « Ko so jedli, je Jezus vzel kruh in izrekel blagoslov. Potem je kruh prelomil, ga dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte. To predstavlja moje telo.« Vzel je tudi kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi, kajti to predstavlja mojo ‚kri zaveze‘, ki se bo prelila za mnoge v odpuščanje grehov. Toda povem vam, da odslej gotovo ne bom več pil od tega trtnega sadu, vse do dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta.« In ko so odpeli hvalnice, so odšli na Oljsko goro » (Matej 26: 26-30). Jezus Kristus je razložil razlog za to slovesnost, pomen njegove žrtve, kaj predstavlja nekvaren kruh, simbol njegovega brezgrešnega telesa in skodelico, simbol njegove krvi. Prosil je svoje učence, naj vsako leto spominjajo na njegovo smrt 14. Nisan (judovski koledarski mesec) (Luka 22,19).
Janezov evangelij nas obvešča o Kristusovem nauku po tej slovesnosti, verjetno od Janeza 13:31 do Janeza 16:30. Jezus Kristus je molil k svojemu Očetu, v skladu z Janezom v 17. poglavju. Matej 26:30 nam sporoča: « In ko so odpeli hvalnice, so odšli na Oljsko goro ».
Slovesnost
Moramo slediti Kristusovemu vzorcu. Slovesnost mora organizirati ena oseba, starejši, pastor, duhovnik krščanske kongregacije. Če slovesnost poteka v družinskem okolju, jo mora slaviti krščanski vodja družine. Brez moški, bi morala biti krščanka, ki bo organizirala slovesnost, izbrana med ženske zvestimi starejše (Tit 2: 3). V tem primeru bo ženska morala pokriti glavo (1. Korinčanom 11: 2-6).
Kdor organizira slovesnost, se bo v teh okoliščinah odločil za poučevanje na podlagi evangelijske pripovedi, morda z branjem z komentiranjem. Končna molitev, naslovljena na Jehova Boga, bo izrečena. Hvalimo se lahko v čaščenju Jehova Bogu in v čast njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.
V zvezi s kruhom, vrsta žita ni omenjena, vendar mora biti narejena brez kvasa. Za vino, je nekaterih državah težko dobiti eno. V tem izjemnem primeru bodo voditelji tisti, ki se bodo odločili, kako ga nadomestiti na najbolj ustrezen način na podlagi Biblije (Janez 19:34). Jezus Kristus je pokazal, da se v določenih izjemnih situacijah lahko sprejmejo izjemne odločitve in da se bo Božja milost uporabila v teh okoliščinah (Mt 12,1-8).
Natančno trajanje slovesnosti ni biblijske navedbe. Zato je tisti, ki bo organiziral ta dogodek, ki bo pokazal dobro presojo. Edina pomembna svetopisemska točka v zvezi s časom obreda je naslednja: spomin na smrt Jezusa Kristusa je treba praznovati « med dvema večeroma »: po sončnem zahodu 13/14 « Nisan » in pred sončni vzhod. Janez 13: 30 nam sporoča, da je Juda Iškarijot pred slovesnostjo zapustil « Bila je pa noč » (2. Mojzesova 12: 6).
Jehova Bog je postavil ta pashalni zakon: « Pashalna žrtev naj ne ostane čez noč do jutra » (2. Mojzesova 34:25). Zakaj? Smrt pashalne jagnje bi morala potekati « med dvema večerema ». Kristusova smrt, Božje Jagnje, je bila razglašena « s sodbo », prav tako « med dvema večeroma », pred jutrom, « preden se petelin poje »: « Tedaj si je veliki duhovnik raztrgal vrhnja oblačila in rekel: »To je bogokletje! Kaj nam je še treba prič? Glejte! Zdaj ste slišali bogokletje! Kaj menite?« Odgovorili so: »Zasluži si smrt!« (…) In takoj zatem je zapel petelin. Peter pa se je spomnil tega, kar mu je Jezus rekel: »Še preden bo zapel petelin, me boš trikrat zatajil.« In je šel ven ter se bridko razjokal » (Matej 26: 65-75, Psalmi 94:20 « ko ustvarja težave s pomočjo zakona »; Janez 1: 29-36, Kološanom 2:17, Hebrejcem 10: 1). Bog blagoslovi zveste kristjane celega sveta preko svojega Sina Jezusa Kristusa, amen.
***
Kaj je ta resnica in ta svoboda (Janez 8:32)?
Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
(Janez 8:32)
Katera resnica je to in kako nas osvobodi?
Med bralci Svetega pisma, zlasti nekaterimi učitelji Božje besede, se ta izjava razume kot poznavanje svetopisemske resnice, ki bi nas osvobodilo verskih laži, ki se pogosto učijo v mnogih krščanskih kongregacijah. Na primer, vedenje, da Sveto pismo ne uči o obstoju vic, limba ali ognjenega pekla, kjer so hudobni večno mučeni, ima na ljudi osvobajajoč učinek. Pravzaprav je tolažilno vedeti, da se te verske laži, kot so ognjeni pekel, vice, Trojica, nesmrtnost duše in druga vraževerja, povezana z okultizmom, v Svetem pismu ne učijo. Na nek način ima tolažba svetopisemske resnice osvobajajoč učinek na tiste, ki so bili zasužnjeni s temi vraževerji in lažnimi verskimi nauki.
Vendar, ali je primerno uporabiti Kristusovo izjavo (zgornjo) v kontekstu natančnega poznavanja Svetega pisma, ki bi nas osvobodilo verskih laži? Glede na kontekst Janezovega evangelija takšna razlaga ne spoštuje neposrednega konteksta Kristusove izjave niti celotnega konteksta Janezovega evangelija.
Preberimo Kristusovo izjavo, tokrat v njenem neposrednem kontekstu: »Jezus je spet rekel Judom, ki so mu verovali: Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci in spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikogaršnji sužnji. Kako potem praviš: ‘Boste osvobojeni’?’ Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično vam povem: Vsak, ki greši, je suženj greha. Suženj pa ne ostane v hiši za vedno, sin pa ostane za vedno. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, vendar iščete način, da bi me umorili, ker moja beseda ne velja med vami. Kar sem videl v Očetovi navzočnosti, o tem govorim, vi pa delate, kar ste slišali od svojega očeta.« Odgovorili so mu: »Naš oče je Abraham.« Jezus jim je rekel: »Če ste Abrahamovi otroci, delajte Abrahamova dela.« « Zdaj pa hočete umoriti mene, človeka, ki vam je povedal resnico, ki sem jo slišal od Boga. Abraham tega ni storil. Vi delate dela svojega očeta. » Rekli so mu: « Nismo se rodili iz nečistovanja; imamo enega Očeta, Boga. » (Janez 8,31–41).
Preprosto analizirajmo to besedilo z vidika, za kakšno resnico gre. O kakšni resnici govori Jezus Kristus? Je to celotno znanje, ki ga vsebuje Božja beseda, ali kaj drugega?
Jezus Kristus pojasni, da bo človek, ki ostane v njegovi besedi, spoznal to resnico, ki ga bo osvobodila. Judovski sogovorniki so užaljeni nad tem, kar Kristus pravi, ker to namiguje, da so sužnji, medtem ko so potomci svobodnega človeka, Abrahama. Obstaja nesporazum med tem, kar Kristus pravi, in tem, kar so Judje razumeli, zato Jezus Kristus pojasni njegov pomen. Pove jim, da gre za suženjstvo greha, kar pomeni grešno stanje, ki ga je vse človeštvo podedovalo od Adama. To suženjstvo vodi v smrt (Rimljanom 5,12). Nato jim nežno da razumeti, da ima on, Kristus, sredstva, da jih osvobodi.
Jezus Kristus se predstavi kot utelešenje resnice, ki osvobaja: »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni« (Janez 8,36). To razumevanje je podkrepljeno z drugo izjavo, ki jo je podal nekaj časa pozneje: »Jezus ji je rekel: ‘Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.’« (Janez 14,6). Zato je jasno, da je uporaba besedila iz Janeza 8,32 za razlago, da biblična resnica osvobaja verskih laži, preprosto netočna in ne spoštuje konteksta te Kristusove izjave.
Čeprav se Jezus Kristus imenuje resnica, ki osvobaja, to kasneje v svoji izjavi natančneje pojasni: »Resnično, resnično vam povem: Kdor se drži moje besede, ne bo nikoli videl smrti« (Janez 8,51). Judovski verski fundamentalisti njegovo izjavo jemljejo dobesedno. Jezus Kristus se sklicuje na upanje v vstajenje po smrti. Na primer, ob drugi priložnosti, ko je govoril s saduceji, ki niso verjeli v vstajenje, je Jezus Kristus, ko je govoril o tem upanju, Abrahama, Izaka in Jakoba označil za »žive« v perspektivi tega upanja: »Glede vstajenja mrtvih, ali niste brali, kar vam je rekel Bog: ‘Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov’? On ni Bog mrtvih, ampak živih« (Matej 22,31–32).
Ta resnica, ki osvobaja iz suženjstva greha, ki vodi v smrt, je torej vera v resnico, ki je Jezus Kristus, ki vodi v večno življenje: »Kajti plačilo greha je smrt, Božji dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rimljanom 6,23).
***
Tvoj kralj prihaja k tebi, ponižen in jahač na oslu
»Veseli se, hči sionska! Glasno vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej! Tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen in rešen; ponižen in jahač na oslu, na lepi živali, sinu osla« (Zaharija 9:9).
Ta prerokba se je po evangelijskih poročilih izpolnila, ko je Jezus Kristus 10. nisana leta 33 n. št. vstopil v Jeruzalem:
»Učenci so šli in storili, kakor jim je Jezus naročil. 7 Pripeljali so osla in žrebe ter jima položili svoja vrhnja oblačila in on je sedel nanju.« 8 Večina množice je razgrnila svoja vrhnja oblačila po cesti, drugi pa so sekali veje z dreves in jih razgrnili po cesti. 9 Kar se tiče množic, so tisti, ki so šli pred njim in tisti, ki so ga spremljali, vpili: »Reši Davidovega sina! Blagoslovljen bodi, ki prihaja v imenu Jehova! Reši ga na višavah!« 10 Ko je vstopil v Jeruzalem, se je vse mesto pretreslo in ljudje so spraševali: »Kdo je to?« 11 Množice pa so govorile: »To je prerok Jezus iz Nazareta v Galileji!« (Matej 21:6–11).
Jezusa Kristusa je nebeški Oče ob krstu leta 29 n. št. mazilil za kralja. Pred rojstvom otroka Jezusa je angel Gabrijel Mariji, njegovi bodoči materi, povedal, da bo njen sin postal kralj: »Kraljeval bo nad Jakobovo hišo na veke in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Luka 1:33). Tako je Jezus Kristus leta 29 n. št. postal kralj, ki ga je postavil njegov Oče. 10. nisana leta 33 n. št. se je Jezus Kristus vrnil v Jeruzalem kot kralj, ki ga je postavil in mazilil njegov nebeški Oče, s čimer se je izpolnila prerokba iz Zaharija 9:9: »Veseli se zelo, hči sionska! Vzklikaj na ves glas, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen in rešen, ponižen in jahač na oslu, na pitani živali, sinu osla.« (Matej 21:1–10).
Jezus Kristus je v navzočnosti rimskega upravitelja Pilata jasno povedal, da je kralj:
»Pilat je spet vstopil v upraviteljevo palačo, poklical Jezusa in ga vprašal: ‘Si ti judovski kralj?’ 34 Jezus je odgovoril: ‘Ali to praviš sam od sebe ali so ti drugi to povedali o meni?’ 35 Pilat je odgovoril: ‘Sem mar Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?’ 36 Jezus je odgovoril: ‘Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki borili, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.’ 37 Pilat mu je rekel: ‘Ti si kralj?’ Jezus je odgovoril: ‘Ti praviš, da sem kralj. Zato sem se rodil in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, ki je na strani resnice, posluša moj glas.’ 38 Pilat mu je rekel: ‘Kaj je resnica?’ (Janez 18:33–38).
Ko se je povzpel v nebesa, da bi se pridružil svojemu nebeškemu Očetu, je po Psalmu 110 sedel na Očetovi desnici in čakal na dediščino Kraljestva oziroma vladavino v nebesih in na zemlji: »Tako pravi GOSPOD mojemu Gospodu: ‚Sedi na moji desnici, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam‘« (Psalm 110; primerjaj Luka 19:12).
When Jesus Christ entered Jerusalem, was he really a king?
***
Trideset srebrnikov in cena izdaje
»Če se ti zdi prav, mi daj plačilo; če ne, ga zadrži. Tako so mi dali plačilo: trideset srebrnikov.«
(Zaharija 11:12)
Ta Zaharijeva prerokba namiguje na izdajo Juda Iškarijota, ki je svojega gospodarja, Jezusa Kristusa, izročil v roke nasprotnikov in ga na koncu umoril:
»Tedaj sem jim rekel: ‘Če se ti zdi prav, mi daj plačilo; če ne, ga zadrži.’ Tako so mi dali plačilo: trideset srebrnikov.
Jehova pa mi je rekel: ‘Vrzi to v zakladnico – to veličastno ceno, po kateri so me ocenili.’ Vzel sem torej trideset srebrnikov in jih vrgel v zakladnico v hiši Jehovovi« (Zaharija 11:12, 13).
Evangelijsko poročilo o tem dogodku:
»Tedaj je eden od dvanajstih, tisti, ki se je imenoval Juda Iškarijot, šel k velikim duhovnikom 15 in rekel: ‘Kaj mi boste dali, če vam ga izročim?’ Določili so mu trideset srebrnikov. 16 Od takrat naprej je iskal priložnost, da bi ga izdal« (Matej 26:14–16).
»Juda Iškarijot, eden od dvanajstih, je šel k velikim duhovnikom, da bi jim ga izdal. 11 Ko so to slišali, so se razveselili in so mu obljubili denar. In iskal je, kako bi ga izdal ob primernem času« (Marko 14:10–11).
„Končno je Juda Iškarijot obžaloval svoja dejanja, a prepozno, in tole je zapisano kasneje v pripovedi v povezavi z Zaharijevo prerokbo:
„Tedaj je Juda, ki ga je izdal, videl, da je bil obsojen, in se je poln kesanja vrnil trideset srebrnikov vélikim duhovnikom in starešinam 4 rekoč: ‘Grešil sem, ker sem izdal pravično kri.’ Rekli so: ‘Kaj nas briga? Poskrbite sami!’ 5 Srebrnike je vrgel v tempelj, odšel in se šel obesit.“ 6 Veliki duhovniki pa so vzeli srebrnike in rekli: »Ni jih dovoljeno dati v zakladnico, ker so denar za kri.« 7 Po posvetovanju so kupili z njim lončarjevo njivo, da bi tam pokopavali tujce. 8 Zato se tista njiva do današnjega dne imenuje Krvava njiva. 9 Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju: »Vzeli so trideset srebrnikov, ceno cenilca, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi, 10 in jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je zapovedal Jehova« (Matej 27,3–10). * To ime je popravljeno na robu: Syh (rob): »Zaharija«.
The Synopsis of the Study of the Prophecy of Zechariah
The prophecy of Zechariah and its prophetic riddles, explanations to know the future… This synopsis allows the reader to directly click on the article…
***
Druga ovca
« Imam pa še druge ovce, ki niso iz te staje. Tudi te moram pripeljati in bodo poslušale moj glas ter bodo ena čreda z enim pastirjem »
(Janez 10:16)
Pozorno branje Janezovega evangelija 10:1–16 razkrije, da je osrednja tema identifikacija Mesije kot pravega pastirja za njegove učence, ovce.
V Janezovem evangeliju 10:1 in Janezu 10:16 je zapisano: « Povem vam: kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza noter kje drugje, je tat. (… ) Imam pa še druge ovce, ki niso iz te staje. Tudi te moram pripeljati in bodo poslušale moj glas ter bodo ena čreda z enim pastirjem ». Ta »ograda« predstavlja ozemlje, kjer je Jezus Kristus pridigal, Izraelski narod, v kontekstu Mojzesove postave: « Teh 12 je Jezus poslal in jim dal naslednja navodila: « Ne hodite k ljudem iz drugih narodov in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto, ampak hodite raje k Izraelcem, ki so kakor izgubljene ovce » » (Matej 10,5.6). « On pa je rekel: « Poslan sem bil samo k Izraelcem, ki so kakor izgubljene ovce’ » (Matej 15:24).
V Janezovem evangeliju 10:1-6 je zapisano, da se je Jezus Kristus prikazal pred vrati ograde. To se je zgodilo ob njegovem krstu. « Vratnik » je bil Janez Krstnik (Matej 3:13). Janez Krstnik mu je s krstom Jezusa, ki je postal Kristus, odprl vrata in pričeval, da je Jezus Kristus in Božje Jagnje: « Naslednji dan je Janez zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: « Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta! » » (Janez 1:29–36).
V Janezu 10:7-15, medtem ko ostaja na isti mesijanski temi, Jezus Kristus uporablja drugo ponazoritev, tako da sebe označi kot « Vrata », edino mesto dostopa na enak način kot Janez 14:6: « Jezus mu je odgovoril: « Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne more priti k Očetu drugače kakor po meni ». Glavna tema teme je vedno Jezus Kristus kot Mesija. Iz 9. verza istega odlomka (drugič spremeni ilustracijo) se označuje za pastirja, ki pase svoje ovce tako, da jih naredi vstopi v ali ven. Poučevanje je osredotočeno nanj in na način, kako mora skrbeti za svoje ovce. Jezus Kristus se označuje za odličnega pastirja, ki bo dal svoje življenje za svoje učence in ki ljubi svoje ovce (za razliko od plačanega pastirja, ki ne bo tvegal svojega življenja za ovce, ki mu ne pripadajo). Spet je v središču Kristusovega nauka on sam kot pastir, ki se bo žrtvoval za svoje ovce (Matej 20:28).
Janez 10:16-18: « Imam pa še druge ovce, ki niso iz te staje. Tudi te moram pripeljati in bodo poslušale moj glas ter bodo ena čreda z enim pastirjem. Oče me ljubi zato, ker se odrekam svojemu življenju, da bi ga spet dobil. Nihče mi ga ni vzel, ampak se mu odrekam sam od sebe. Imam pravico, da se mu odrečem, in imam pravico, da ga spet dobim. Zapoved glede tega sem dobil od svojega Očeta ».
Z branjem teh verzov ob upoštevanju konteksta prejšnjih verzov Jezus Kristus oznanja takratno revolucionarno idejo, da bi svoje življenje žrtvoval ne le v korist svojih judovskih učencev, ampak tudi v korist nejudov. Dokaz je ta, da je zadnja zapoved, ki jo daje svojim učencem v zvezi z oznanjevanjem, naslednja: « Toda ko bo na vas začel delovati sveti duh, boste dobili moč in pričevali boste o meni v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje » (Apostolska dela 1:8). Natanko ob Kornelijevem krstu se bodo začele uresničevati Kristusove besede v Janezu 10:16 (Glej zgodovinsko poročilo Apostolskih del 10. poglavje).
Tako se »druge ovce« iz Janeza 10:16 nanašajo na nejudovske kristjane v mesu. V Janezu 10:16-18 opisuje enotnost v poslušnosti ovc Pastiru Jezusu Kristusu. Prav tako je o vseh svojih učencih svojega časa govoril kot o « mali čredi »: « Ne boj se, mala čreda, saj vam vaš Oče želi dati svoje Kraljestvo » (Luka 12,32). Na binkošti 33. leta je bilo Kristusovih učencev le 120 (Apostolska dela 1:15). V nadaljevanju pripovedi Apostolskih del lahko preberemo, da se bo njihovo število povečalo na nekaj tisoč (Apostolska dela 2:41 (3000 duš); Apostolska dela 4:4 (5000)). Kakor koli že, novi kristjani, bodisi v Kristusovem ali v času apostolov, so predstavljali « malo čredo » glede na splošno prebivalstvo izraelskega naroda in nato za vse druge narode tistega časa.
Moramo biti združeni, kot je Jezus Kristus prosil svojega Očeta
« Ne prosim pa te samo za njih, ampak tudi za tiste, ki bodo verovali vame, ko bodo slišali njihove besede. Prosim te, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, povezan z menoj in jaz s teboj. Naj bodo tudi oni povezani z nama, da bi svet veroval, da si me ti poslal » (Janez 17:20,21).
***
Slovenian: Šest tem za preučevanje Svetega pisma
Meni več kot sedemdesetih jezikov s šestimi pomembnimi biblijskimi članki v vsakem jeziku…
Table of contents of the http://yomelyah.fr/ website
Berite Sveto pismo vsak dan. Ta vsebina vključuje izobraževalne biblijske članke v angleščini, francoščini, španščini in portugalščini (uporabite Google Prevajalnik, da izberete enega od teh jezikov, pa tudi svoj želeni jezik, da razumete vsebino teh člankov)..
***